Naravno proti sintetičnemu - Je naravno res vedno boljša izbira?

Razvrščanje vlaken – ni vse tako, kot se zdi

Tekstilna vlakna lahko pridelamo na polju ali v gozdu ali pa so narejena iz naftnih derivatov. Po načinu pridobivanja lahko tekstilna vlakna razdelimo v tri skupine:

• Naravna vlakna: Rastline so pridelane na kmetijskih površinah, vlakna pa nato pridobljena z mehansko obdelavo (npr. bombaž, lan, tudi volna).
• Regenerirana celulozna vlakna: Pridobljena iz celuloznih vlaken (lesa, bambusa, konoplje) z mehansko in kemično obdelavo. Taki materiali so viskoza, modal, lyocell …
• Sintetična vlakna: Narejena po kemijskem postopku iz naftnih derivatov (npr. poliester, poliamid).

Tabela: Razdelitev vlaken glede na proces pridelave

Besede vzbujajo čustva

Pridevnik “naravno” ima za ljudi ponavadi pozitivno konotacijo. Pa je to vedno upravičeno? Konec koncev je tudi azbest naraven, pa je vsem jasno, da je nevaren in škodljiv. Tudi bambus pogosto promovirajo kot naravno vlakno, čeprav je tekstil pravzaprav viskoza na osnovi bambusa – torej kemično pridobljeno vlakno.

Bolj ustrezno razvrščanje vlaken z vidika trajnosti bi bilo tako na podlagi obnovljivosti ali neobnovljivosti vira, iz katerega izhaja, ter kakšne možnosti so na voljo na koncu življenjskega cikla izdelka (biorazgradljivost, reciklabilnost). 

Pri vseh materialih je nekaj kemije

Ne glede na izvor pa za pridobivanje vseh vrst vlaken potrebujemo kemikalije.

• Bombaž pridelujejo s pomočjo pesticidov in gnojil. Njegova predelava lahko vključuje proces mercerizacije, kjer se uporablja natrijev hidroksid, lahko je obdelan s sredstvi proti gorenju, seveda pa tudi pobarvan.
• Izdelava viskoze zahteva uporabo kemikalij kot so ogljikov disulfid in žveplova kislina, ki sta škodljiva tako za delavce kot za okolje.
• Izdelava sintetičnih vlaken je kompleksen proces, ki zajema polimerizacijo, mehanske procese, ki potekajo pri visokih temperaturah in povzročajo izpuste mikroplastike in hlapljivih organskih snovi.

Konec življenjske dobe

Načelo trajnosti upošteva tudi, kaj se z izdelkom zgodi, ko se zaključi življenjska pot nekega oblačila. Material bi moral biti bodisi biorazgradljiv, bodisi reciklabilen – redki so oboje. Problemi nastopijo, ko imamo mešanice različnih vlaken.

Biorazgradljivo ali reciklabilno – kakšne so možnosti

Pri trajnostnih tekstilijah so možnosti, kaj lahko storimo na koncu življenjske dobe izdelka, enako pomembne kot postopek izdelave. Glavni možnosti sta dve: biorazgradljivost in reciklabilnost. Čeprav jih pogosto omenjajo skupaj, pomenita dva različna načina zmanjšanja količine odpadnega tekstila.

Biorazgradljivi materiali se postopoma razgradijo s pomočjo mikroorganizmov. Pretvorijo se v vodo, ogljikov dioksid in biomaso. Da ta proces poteka učinkovito, so običajno potrebne posebne razmere – določena vlaga, temperatura in prisotnost kisika. Takšni materiali so npr. bombaž, konoplja, volna, svila in regenerirana celulozna vlakna kot npr. lyocell. Ti imajo prednost, da se lahko vrnejo v okolje, posebno, če so vključeni v sisteme kompostiranja. Kljub temu pa biorazgradljivost materiala ni nujno popolna rešitev problema. Mnogi naravni materiali so obarvani, obdelani z različnimi sredstvi ali pa so v oblačilu kombinirani s sintetičnim materialom, to vse pa otežuje biorazgradljivost.

Po drugi strani so reciklabilna oblačila oblikovana tako, da se jih da predelati in ponovno uporabiti v novih izdelkih s pomočjo mehanskega ali kemičnega recikliranja. To vključuje naravna vlakna kot bombaž in volna, pa tudi sintetična vlakna kot sta poliester in poliamid. Recikliranje materiala pripomore k manjši potrebi po novem materialu in zmanjša količino odpada. Reciklirani poliester, narejen iz odpadnih plastenk ali rabljenih oblačil je splošno sprejet kot bolj trajnostna opcija kot navadni poliester. V vsakem primeru pa je reciklabilnost materiala odvisna od njegove čistosti. Mešanice materialov kot so bombaž/poliester ter poliester/elastan ostajajo velik problem zaradi težavnosti ločevanja na posamezne komponente. Zato se v Beti osredotočamo na prejo z enokomponentno sestavo. Preberite več o Beti recikliranem poliestru

Primer: Ko se konča življenjska pot nogavice

Oglejmo si materialno sestavo nogavic. Večina običajnih nogavic je narejena iz mešanice materialov, recimo bombaža in elastana ali poliestra in elastana. Športne nogavice so iz volne, najlona in elastana. Takšne večkomponentne mešanice močno otežijo in podražijo recikliranje. Volnena ali bombažna komponenta je morda res biorazgradljiva in se sčasoma razgradi, sintetični del pa ne. Če je delež sintetike ali elastana previsok, pa biorazgradljivost sploh ni možna.

Trenutno se možnosti recikliranja razvijajo samo za enokomponentne nogavice, kot so poliestrske ali poliamidne z minimalno vsebnostjo elastana. Ampak nogavice množične produkcije le redko ustrezajo tem zahtevam. Zato dandanes večine nogavic ne moremo uspešno reciklirati ali kompostirati.

Textile Exchange pravi, da je oblikovanje za reciklabilnost eden od petih stebrov njihovega sistema Zaželenih vlaken in materialov. Jasen način recikliranja in dobra odpornost materialov pomenita boljši material, posebno še, če obstaja možnost recikliranja “tekstila v tekstil”. Tudi industrija se vse bolj nagiba k materialom z monosurovinsko sestavo, ki jih je lažje učinkovito reciklirati, in tehnologijami prepoznavanja vlaken, ki omogočajo lažje sortiranje.

Seveda pa ne zadostuje le, da je sam material reciklabilen ali biorazgradljiv, če za ravnanje z njim ne obstaja prava infrastruktura. Če za predelavo materiala ni prave infrastrukture, bo kljub svoji trajnostni zasnovi končal na odlagališču odpadkov.

Sicer pa izbira med biorazgradljivostjo in reciklabilnostjo ni enoznačna. Glede na to, kakšen izdelek želimo in kam ga lahko na koncu odložimo, ima vsak material svoje mesto. Te možnosti bi bilo najbolje imeti v mistlih že med samim snovanjem izdelka. Tako bi zagotovili, da bi material služil svojemu namenu z minimalnim vplivom na okolje.

Sklepanje, da naravno nujno pomeni tudi bolj trajnostno, ne upošteva naslednjih faktorjev:

• Naravna vlakna običajno zahtevajo velike količine vode, zemlje in kemikalij.
• Sintetična vlakna so obstojnejša od naravnih, bolje odvajajo vlago in jih je lažje reciklirati.
• Možnost recikliranja – blago iz monosurovinske sintetične sestave je lažje reciklirati kot blago iz mešanice materialov, tudi, če je ena komponenta naravnega izvora.

Boljši materiali po Textile Exchange

Da bi zadeve poenostavili, je Textile Exchange ustvaril koncept “Boljša vlakna in materiali”. To so materiali, ki so v primerjavi s konvencionalimi z vidika varovanja okolja ali družbene odgovornosti boljši. Textile Echange pri tem upošteva naslednje kriterije:

1. Osnovni vir: Boljši so materiali iz določenih obnovljivih virov (npr. organski bombaž, lyocell s certifikatom FSC) ali iz recikliranega materiala (npr. reciklirani poliester s certifikatom GRS).
2. Predelava:  Material se mora predelovati odgovorno do okolja in družbe. To vključuje manj škodljive kemikalije, zmanjšano porabo vode in energije in izboljšano varnost delavcev. Tu sta pomembna standarda bluesign® in OEKO-TEX®.
3. Sledljivost izdelka: Textile Exchange daje sledljivosti materialov velik pomen. Tako lahko deležniki preverijo od kod prihaja izdelek vse od surovine do končnega izdelka.
4. Izjave o trajnosti: Vse izjave o trajnosti izdelka morajo biti znanstveno potrjene s splošno veljavnimi metodami, kot je LCA (Life Cycle Analysis). S tem preprečimo t.i. greenwashing.
5. Možnost kroženja: Pri zasnovi boljših materialov je upoštevan tudi konec življenjske dobe izdelka. Pri tem se upošteva reciklabilnost, biorazgradljivost in dolgoživost.

Textile Exchange kot boljše materiale navaja specifične primere.

• Boljši bombaž vključuje organski bombaž (tudi prehodni, od kmetov, ki prehajajo iz konvencionalnega na organski način pridelave) ali bombaž iz pravične trgovine
• Regenerirana celulozna vlakna kot npr. lyocell in modal se smatrajo kot boljša, če prihajajo iz zaprtih sistemov (kot npr. Lenzing TENCEL™).
• Reciklirana sintetična vlakna kot npr. poliester z GRS certifikatom zmanjšajo odvisnost od fosilnih goriv.
• Novi materiali kot so Spinnova® (mehansko predelana lesna vlakna) in Circulose® (bombažna vlakna pridobljena iz tekstilnih odpadkov) so dobrodošle inovacije.

Takšna klasifikacija pomaga pri sprejemanju odgovornejših odločitev v vsej dobavni verigi tekstila, od dizajnerjev in blagovnih znamk do proizvajalcev in potrošnikov.

Več o naših certifikatih OEKO-TEX® in GRS preberite tukaj.

Zaključek: Bolj premišljena izbira

Naravno pač ni prav vedno boljše. Vsak material zahteva kompromis. Oblačilo ne more biti trajnostno samo zato, ker je narejeno iz določenega materiala, ampak moramo upoštevati tudi kako je oblikovano, kako je material pridelan, uporabljen in na koncu tudi odstranjen. Boljše razvrščanje vlaken in izjave o trajnosti, ki temeljijo na neizpodbitnih dejstvih bodo v nadaljnjem razvoju tekstilne industrije pripomogle k lažjim odločitvam o izbiri materiala.

Ključne besede: naravna in sintetična vlakna, trajnostne tekstilije, biorazgradljivi materiali, reciklabilni materiali, miti o trajnostnem tekstilu, razvrščanje vlaken, uporaba kemikalij v tekstilu, boljša vlakna, Textile Exchange

VIR: Textile Exchange